V svetu se v zadnjih letih pojavlja zmeraj več strelskih tekmovanj in dogodkov, na katerih strelci preizkušajo svoje strelske sposobnosti in zmožnosti svoje opreme na ekstremno dolge razdalje. Pred dobrim desetletjem se je na tekmovanjih na področju Balkana začelo govoriti o streljanju na daljše razdalje, in sicer do okoli 1000 metrov. Sčasoma so takšna tekmovanja postajala zmeraj bolj pogosta. Streljanje na daljše razdalje se sicer v tem delu Evrope izvaja tako v taktičnem stilu kot tudi na strelskih tekmovanjih, bolj sorodnim F-class streljanju (Balkanska liga in podobno). Žal je na naših področjih še vedno precej omejitev pri streljanju na daljše razdalje, in sicer predvsem zaradi pomanjkanja primernih strelišč. Strelišč, kjer je mogoče streljati na oddaljenostih več od 1000 metrov in kjer se prirejajo takšna tekmovanja, je žal tako malo, da jih je skoraj mogoče prešteti na prste dveh rok (Skopje – Makedonija, Slišane/Leskovac – Srbija, Manjača – BIH, Bileča – BIH, Grobnik – Hrvaška, Bač – Slovenija, verjetno sem kakšno strelišče še pozabil). Prav zaradi tega, ker je na našem področju takšnih tekem in ostalih strelskih dogodkov zelo malo, sva se z Goranom Faričem odločila, da se odpraviva na dogodek v organizaciji EXLRS.com (extended long range shooting) v sosednjo Italijo, natančneje v Livorno, na strelišče strelskega kluba Skiritai Legacy.
To strelišče je mnogim slovenskim strelcem že dobro poznano po taktičnem tekmovanju Skiritai Legacy Extreme, in nekateri med njimi so tukaj že dosegali zavidljivo visoke uvrstitve (Farič, Poll, Žakelj …). Z Goranom sva se na ta dogodek odpravila predvsem z željo po nabiranju novih izkušnj in spoznavanja novih trendov v strelstvu na tako veliki oddaljenosti. Razvoj primernega orožja in opreme je bil na tem področju v zadnjih nekaj letih bliskovit in tako sva želela iz prve roke izvedeti, kako se obnesejo novejši kalibri, namenjeni takšnemu streljanju (.375 CT, .408 CT, .416 Barrett) in ostala namenska oprema. Mene osebno je še posebej zanimalo, do kakšne razdalje je uporaben kaliber 6.5×47 Lapua, ki ga uporabljam sam. Goran je sicer že imel precej izkušenj s streljanjem na razdaljah preko 1000 metrov, sam pa žal precej omejene. Na dogodku je bilo mogoče streljati na razdaljah od 350 do 2205 metrov.
Organizatorja Harry in Pieter se sicer v prostem času ukvarjata s streljanjem na ekstremne razdalje že od 2005, prav tako pa sta svojo dejavnost razširila tudi na proizvodnjo namenskih krogel za tovrstno streljanje (SSD – Solid Solution Design). Takšni dogodki so namenjeni ravno nabiranju novih izkušenj in deljenju informacij. Udeležencev streljanja je bilo približno 50–60, ki pa so bili razdeljeni po različnih dnevih. Streljanje se je odvijalo med 23. in 27. 7. 2018 na treh lokacijah na strelišču. Prva lokacija je omogočala streljanje od 350 metrov do 780 metrov, druga med 560 in 1000 metrov in tretja med 1669 in 2205 metrov. Tarče so bile v vseh primerih nameščene na peščenem pobočju, kar se je izkazalo za odlično namestitev. Na peščenem pobočju je namreč zelo enostavno videti zgrešene strele, saj se na mestu zadetka dvigne prah. Glede na moje omejene izkušnje s streljanjem na razdaljah večjih od 1000 metrov se je slednje izkazalo za odlično okoliščino. Večina tarč je bila opremljena s svetlobnim javljalnikom zadetka. V primeru zadetka je nad tarčo zasvetila rdeča luč, in tako je bilo enostavno ločiti zadetke od zgrešenih strelov.
Z Goranom sva se na ta strelski dogodek poskusila pripraviti s čim bolj primerno opremo, seveda v skladu z možnostmi. Uporabljala sva naslednjo opremo: puški Ritter&Stark v kalibru .338 in PSG Walkure v kalibru 6.5×47 (cev 28 col), dipode Harris in Fortmeier, Protector zadnja zajčja ušesa, spektiv Zeiss Victory Diascope 20–75×85, Laserski daljinomer Sig Sauer 2400ABS ter strelna daljnogleda Vortex Razor HD gen II 4.5–27×56 in IOR 4–28×50 Recon (oba Mil/MIL). Strelivo sva polnila sama: 6.5×47 s kroglami Lapua Scenar 123gr in 139gr, .338 LM pa s kroglami Scenar 300 gr in Solid Solutions Design .338 Flying Dutchman. Predvsem slednje monolitne krogle so se izkazale za odlične in izjemno konsistentne. Tudi sicer sva se že pred potjo dobro založila s kroglami in sva jih s seboj peljala v vsakem kalibru po okoli 350–400.
Prvi dan streljanja sva bila dodeljena v skupini, kjer smo streljali na lokaciji 1 in 2, kar je v praksi pomenilo daljave med 350 in 1000 metrov. Predvsem sva testirala kombinacijo delovanja aplikacij Strelok Pro in Lapua balistics na pametnih telefonih ter dejanskih zadetkov na različnih razdaljah. Tako sva res, kolikor je bilo le mogoče, uskladila delovanje obeh aplikacij, za katere nisva bila popolnoma prepričana, kako bosta delovali na ekstremne razdalje. Kljub zmernemu vetru je bilo streljanje v prvem dnevu dokaj enolično, saj sva oba uspela streljati praktično brez zgrešenih strelov. Tudi najmanjše 50×60 cm velike tarče na 1000 metrov niso bile noben problem. Še najbolj zanimivo je bilo, da je Goran uspel z eno polnitvijo doseči, da je imel le 2.6 mrad padca krogle na 650 metrov. Seveda je bilo to mogoče le s kroglo SSD Flying Dutchman, ki ima izstopno hitrost višjo od 1000 m/s.
V drugem dnevu pa sva se končno imela možnost preizkusiti na daljše razdalje, in sicer je bila že najbližja tarča oddaljena 1690 metrov. Sam sem bil zelo skeptičen, kako se bo na tako razdaljo obnesel kaliber 6.5×47, saj je takrat krogla že globoko pod zvočno hitrostjo. Goran pa se je seveda precej bolj spogledoval z razdaljami, daljšimi od 2000 metrov. Ob prihodu na tretjo lokacijo sva k sreči naletela na prijazno skupino švicarskih strelcev, ki so nama pomagali s skico strelišča in izmerjenimi razdaljami. Izkazalo se je namreč, da je kljub uporabi stativa precej težko izmeriti točne razdalje s Sig Sauerjevim laserskim daljinomerom, medtem ko je z večjimi Safran-Vectronix napravami to precej lažje. Večina prisotnih strelcev je namreč uporabljala le te. Ko sva začela streljat, sva izbirala predvsem obdobja v relativnem brezvetrju, kar pa je še vedno pomenilo, da so imele krogle tudi do 7 metrov zanosa na razdaljah, večjih od 2000 metrov. Na moje presenečenje se je izkazalo, da so tudi 6.5mm krogle še vedno stabilne na teh ekstremnih razdaljah. Kljub temu da balistične aplikacije ne telefonu niso natančno predvidele padca krogle in zanosa po smeri na teh razdaljah, sem uspel s 6.5×47 imeti potrjene zadetke na 1669, 1704 in 1874 metrov. Tarče so bile velikosti 1×1 metra. Goran je bil, pričakovano, s .338 LM mnogo boljši in je imel celo vrsto zadetkov tudi na 2204 metre na tarči velikosti 1×1 metra. Oba sva imela težave z omejeno elevacijo v strelnih daljnogledih in sva večino popravkov upoštevala preko namerilnega križa. Na 1874 metrov je imela 6.5×47 Lapua s 123gr kroglo približno 30 mrad padca in približno 3.5 mrad zanosa v levo.
Izkušnja je bila za oba zelo dobra, predvsem pa sva pridobila zelo veliko novih izkušenj. Streljanje na ekstremno dolge razdalje privlači predvsem strelce, ki niso strogo taktično usmerjeni. Rek, da je ta šport podoben golfu, a za prave moške, kar drži. Zelo zanimiva je tudi koordinacija med strelci in opazovalci, saj opazovalci skozi spektiv opazujejo več zaporednih strelov in odčitavajo padce ter zanose krogle po smeri. Nato te informacije prenesejo strelcu in običajno namesto njega izračunajo vse korekcije. Prav tako je bilo zelo zanimivo videti nekatere prevladujoče kose opreme. Zaradi poklicne deformacije sem bil še posebej pozoren na strelne daljnoglede, ki jih strelci uporabljajo. Z naskokom najpogostejši je Hensoldt 3.5–26×56, ki ima kar 40 mrad elevacije. V precej manjših številkah mu sledita Kahles K624i in Vortex Razor HD 4.5–27×56. Zanimivo je bilo dejstvo, da je bilo daljnogledov S&B le za vzorec, z IORjem pa sem bil celo edini. Kar se tiče pušk, so bile najbolj pogoste Ritter&Stark, Ashbury Precision, Accuracy International in Sako TRG. Laserski daljinomeri so bili v veliki večini izdelki proizvajalca Safran-Vectronix, spektivi pa skoraj brez izjeme Hensoldt z vgrajenim namerilnim križem za ocenjevanje korekcij. Zanimivo spoznanje je bilo tudi, koliko bolje se obnesejo kalibri, kot sta .375 CT in .416 Barrett, kot vsi običajni kalibri, vključno s .338 LM. Zanimivo je bilo tudi, da je zelo veliko strelcev uporabljajo puške v kalibru .300 RUM in brez problemov dosegalo zadetke tudi na 2204 metre.
Z Goranom se že veseliva naslednjega takšnega dogodka in trenirava koordinacijo, ki jo uporabljajo ostali strelci: 😊
Opazovalec: preveri paralakso / check parallax
Strelec: paralaksa nastavljena / parallax set
Opazovalec: opazovalec pripravljen / spotter ready
Strelec: strelec pripravljen / shooter ready
Opazovalec: pošlji / SEND IT!
Strelec: bang /
Opazovalec: ob zadetku (čisti užitek), ob zgrešenem zadetku (ni užitka, korekcija) / pure joy 😊, no joy ☹
Avtor: Teodor Štimec